2. SAINT VINCENT, TOBAGO CAYS, POT PROTI DOMINICI

Sreda

Ponoči ob 3.30 smo se odvezali in šli naprej proti Saint Vincent. Jaz sem se razvajal in spal do 8.00. Jadranje je bilo malo mešano, tudi z motorjem. Med jadranjem nam je Miran predaval o vremenu, kako nastajajo cikloni, da so v različnih pasovih različni vetrovi,…

Za jadranje po Grenadinskem  otočju smo se šli prijaviti v mestece Chateaubelair in se v istoimenskem zalivu zasidrali. Jaz sem ostal na jadrnici, ker v priročnikih piše, da so tu pogoste kraje. Miran je šel urediti prijavo k Nice lady, fantje pa so šli kupiti kruh in sadje. Dvakrat sta prišla domačina kar na surf deskah, če imamo kaj smeti. Mogoče so samo preverjali, če je jadrnica prazna.

Skokica

Šel sem jih iskati z dinghyjem in ko smo se vkrcali na obali v dinghyja, nas je val prevrnil in bili smo čisto mokri. Dobro, da je bil kruh v PVC vrečki. Miran je pokal od smeha, ko nas je opazoval z jadrnice.

Izpluli smo in pojadrali mimo Petit bordel Bay do Port Elizabeth na otoku Bequia. Seveda smo sidrali na jadra med ostalimi jadrnicami. Veter je bil kar močan. Miran do 40 kts verjame svojemu sidru. Spustili smo 40m verige. Na verigo smo pripeli kavel, ki je na vrvi, katero se priveže na bitev, da se razbremeni sidrni vinč. Ko smo šli spat, smo pustili v kokpitu prižgano lučko. Tudi ta zaliv slovi po krajah L.

Nasedla ladja na Bequia

Četrtek

 V četrtek smo zopet v zgodnjih jutranjih urah izpluli proti Tobago Cays. 
Vmes smo imeli vajo »človek v morju«. Že kakšen dan prej nam je Miran razložil postopek. Na GPS se 2x pritisne tipko, ki zabeleži koordinate. Enega člana se zadolži, da stalno gleda padlega v morje. Zapelje se v veter in obrne. Padlega se vedno »pobira« na zavetrni strani plovila. »Padli« je bil bokobran.

Mimo Cnounan reef

Proti Tobago Cays

Po videnih slika na internetu sem si lahko samo delno predstavljal kakšno je otočje Tobago cays. V resnici so prelepi. To je otočje petih otokov, ki so obdani s koralnimi grebeni (reef), na katerih se atlanski valovi umirijo, zato je med otoki zelo mirno morje z različnimi odtenki modre, zelene,… Na otokih mivka, palme, ptice, leguani,… Tu so posneli kadre Piratov s karibov. Pogled na vse to me je očaral in res mi je bilo lepo.

Po sidranju (tokrat z motorjem, ker smo v otočje vpluli med plitvinami in nevidnimi čermi) smo se z dinghyjem odpeljali na kopno na mivko, se kopali, plavali z morskimi pisanimi ribicami in želvami. V morju je bilo veliko velikih rakov s školjkami. Eno prazno sem celo vzel domov. Tu sem nabral tudi mivko za mojega svaka Rada, ki zbira kamne in mivko.

 Povzpeli smo se tudi na vrh otočka (par sto korakov J), kjer je bilo polno legvanov.

Na obali imajo domačini priročno kuhinjo, velike klopi in mize. Jedli smo tunine kotlete, polnjen krompir, zelo okusen riž, paradižnik in ocvrte banane. Vse skupaj zelo okusno in dobro. S pijačo vred smo plačali 350 ECD za pet oseb.

Zaliv kjer smo jedli

Priročna kuhinja

Polnjen krompir

Tuna

Pred večer smo izpluli in kurz usmerili proti Saint Vincent. Ko je padla noč, je morje postalo zelo težko-nemirno. Veter je pojačal na 40kts. Razvite smo imeli zelo malo genove, glavno jadro pa smo imeli na tretji krajšavi. Budni smo bili Miran, Aleš in jaz. Miran naju je opozoril na težavnost morja in vsi trije smo si nadeli varnostne jopiče. To je bilo že drugič, da smo si dali varnostne jopiče. Zbudil se je tudi Bogdan. Mene je začelo zmanjkovati okoli 21.00 saj se je dan začel zelo zgodaj in šel spat. Sidrali so tri ure kasneje najprej v zalivu Castries, vendar zaradi vetra ni bil najbolje zato so sidrali zalivu v Chateaubelair.

Petek

Po težkem (lepem) večeru smo ob 6:00 izpluli, si na hitro skuhali hrenovke in pojedli. Morje je postajalo zelo nemirno in težko. Veter je pojačal. Valovi do 5m. Vsa jadra skrajšana na minimum. 

Med Saint Vincencom in Saint Lucijo je morje odprto iz Atlantika. Razvili so se atlantski valovi. Največjo hitrost smo dosegli 10,5 kts z bočnim vetrom.

To je bila najdaljša tura brez postanka. V 10 urah smo naredili 95 Nm kar predstavlja 9,5 Nm/h povprečna hitrost. Zelo dobro. Ob 18:00 smo imeli še 50Nm do severa Dominike. To je trajalo do 2:30 zjutraj, ko sva z Miranom vrgla sidro v Prince Rupert Bay. Ostali so že pred 24:00 vsi spali. Nekaj časa sva tudi motorirala, ker smo vozili po zavetrni strani otoka. Oba sva bila zelo utrujena in šla spat.

Popoldne, med jadranjem, sem pripravil za malico ribji namaz s čebulo. Celo Miran je pojedel en namazan kos kruha. Rekel je, da od rib je samo tuno in lososa.  Mi je bilo v čast, da je poizkusil J.

Na eni od večerji (različne salame, siri in bordeaux) smo Mirana povprašali kaj misli o nas. Se resno nasmehne in reče: »Niste me še videli v mojem elementu. Ste kar znosni.« No ja, kljub skromnemu mnenju o nas smo to vzeli kot kompliment. Smo ga pa pripravili do tega, da je spil en deci črnega vina in se je lepo sprostil.