5. ZAKLJUČEK

Globalno gledano me ni bilo nikoli strah na morju. Vedno sem se počutil varno, tudi jadrnica mi je delovala tako. Miran ima na Skokici tudi leteče pripone in se jih postavi v odvisnosti na kateri uzdi jadraš (je na privetrni strani). Jadra pravi Miran, da so pet slojna z vgrajeno mrežico. Avtopilot je kardanski in je deloval zelo dobro. Na sploh je jadrnica opremljena »skromno« z inštrumenti in so samo tisti, ki jih rabiš. Na iPedu ima naložen Navionics, ki nam je krasno kazal pot in pasti. Pritrjenega ima na prisesku pri kapitanovi mizi in se ga da videti iz kokpita.

Skokica ima za glavno jadro Full batten in sem se naučil z njim rokovati in delati krajšave. Na čarterjih so ponavadi roll jadra..

Miran mi je deloval vedno suveren in v vsakem trenutku je znal pravilno reagirati. Ima izrazit občutek za veter in valove. V naprej je znal napovedati kakšno bo morje, kako bo za katerem otoku pihalo,…

Jadrali smo po težkem morju in z veliko vetra. Zelo malo smo jadrali s polnimi jadri, nekaj na 1. krajšavi, večinoma na 2. krajšavi in kratko na 3. krajšavi. Samo osebno bi jadra krajšal prej kot Miran, vendar on zelo dobro pozna (čuti) vetrove in smer valov in svojo Skokico, tako da smo to izvajali tik pred zdajci. Tudi navijanje vrvi je bilo na maksimum.

Mogoče sem pogrešal, da bi nas organiziral v dežurne in bi tako bolj začutil svoje odgovornosti in skrb za navigacijo.

Skoraj vsi otoki, ki smo jih obiskali so vulkanskega izvora. Črni, visoki, poraščeni s pragozdom. Bolj sem imel v mislih, da bodo nižji otoki, z veliko bele mivke, palmami, zelenim morjem,…

Ocenjujem, da smo prejadrali 650Nm v desetih dneh. Od tega smo en dan pavzirali na Dominici in en dan ko smo se vrnili v marino Bas du Fort, torej je bilo jadranja 8 dni. Matematika pokaže, da smo naredili 81,2Nm/dan in če to podelim s 7Nm/h povprečne hitrosti dobim, da smo pluli 11,6h povprečno na dan.

Za moje (jadranske) izkušnje ZELO VELIKO.

Vreme je bilo večinoma brez dežja. Na sploh je bilo bolj koprenasto oblačno. Pretirane modrine neba ni bilo. Samo na Tobago cays je bilo zelo lepo sončno.

Domov sem prišel z bolečo zadnjico od sedenja na trdih klopeh jadrnice J

Let preko atlantika domov v Evropo

Povzetek financ:

Letalska karta (MUC-PTP-MUC):                                                  404€

Go Opti (LJ-MUC-LJ):                                                                 87€

Tečaj jadranja (z morjeplovskim popustom):                                 621€

Stroški (hrana, pijača, ogledi, renta a car, prijavnine, marine, …):   250€ in 220$

                                                                           TOTAL:       1.582€

4. ILES DES SAINTES, POINTA A PITRE, MARINA SAINTE FRANCOIS

Nedelja

 Miran nas je zbudil s pospravljanjem čiste posode in Kelly Family. Zbudil sem se in mu šel pomagati odsidrati. Nastavila sva kurz Iles des Saintes.


 Kasneje so eden po eden kapljali iz kabin. Miran nas je hecal, da smo kot medvedi, ki prihajajo iz brloga. Morje in bočni veter sta bila prava in smo lepo jadrali. Ustavili smo se v zalivu in se vezali na bojo kakopak kot z jadri. 

Med jadrnicami in bojami smo cik cakali pod budnim očesom Mirana.

Z dinghyjem smo šli na obalo na mali sprehod in trgovino in na »kavo«. To je francoski otok, ki spada pod Guadeloupe. Zelo moden in lep – tudi cene so lepe. Miran je rekle da ne daleč od Skokice je koralni greben. Smo šli malo pošnorklati in smo našli večji potopljen čoln.

Kmalu za tem smo odjadrali proti Pointe a Pitre v marino Bas du Fort, ker sta ta dan priletela iz Slovenije Miranova žena Zlata in sin Jon. Orcali smo v težjem morju in nas je večkrat zalilo. Paziti smo morali tudi na številčne »boje« ribičev.

V marino smo prišli pred njima. Pred vplutjem v marino je bilo na jadrnici kar malo živčno. Kar na enkrat Miran pravi: »Kdo bo krmaril?« brez da bi si prej kdo pogledal karte in marino. Krmila je prevzel Bogdan, ki je bil od nas še najbolj dosleden pri sledenju karte Navionics. Ostali smo pripravili bokobrane in vrvi. Zvečer smo se pozdravili z novimi mornarji (Zlata in Jon).

Ponedeljek

Že prejšnji večer je deževalo, ta dan pa so b ili vseskozi nalivi. Z Zlato smo šli v trgovino nabaviti za 2 dni, kolikor nam je še preostalo. Ker je več ali manj deževalo smo posedali po kafičih in obujali spomine iz preteklih dni. Veliko smo se nasmejali. Predvsem na dogajanje na Dominici.

Miran je poslal sporočilo kakšne imamo namene in smo mu odgovorili, da bi ostali v marini, ker dežuje.

Po vrnitvi na Skokico, je Miran rekel, da se bomo premaknili iz marine v zaliv. »A kar po dežju?«

»Ja.« in se je začel oblačiti, da bi izpluli, vendar smo vztrajali (prvič na jadrnici), da po takem vremenu ni smiselno izpluti in se cel večer držati v salonu. Uh, ostali smo v marini. Spraznili smo nekaj štafetnih palic (buteljk), kot jim je rekel Miran J

Torek

 Na srečo je ponoči prenehalo deževati in smo zjutraj že ob 5.00 izpluli iz marine proti drugi vzhodni Marini Sainte Francois 20Nm stran. Preorcali po težkem morju 40Nm. Na eni uzdi nas je stalno zalivalo in tako smo vsi mokri prispeli do ožine marine. Miran je najprej mislil, da bomo vpluli na jadra, pa se je hitro premislil in smo spustili jadra in šli noter na motor.

Vseskozi smo pluli v coni B in so lateralne oznake drugače obrnjene kot v coni A (pri nas), zato je bilo potrebno zelo paziti pri vplutju, ker je marino ščitil koralni greben. Pri vplutju je bila sedaj zeleno oznaka na naši levi strani.

 Ko smo se privezali na pomol sem zavriskal od veselje. Bilo je super in nepozabno. S tem se je moje jadranje na Karibih končalo.

Sledilo je še skupinsko slikanje udeležencev s kapitanom Miranom pred Skokico.

Ekipa od leve proti desni: Grega, Aleš, Bogdan, Miran, Janez

Že popoldne sem imel let proti Evropi.

Seveda slovo je bilo težko in po objemih s sojadralci me je Miran z rent a carom odpeljal na letališče v Pointe a Pitre. Oni so ostali še eno noč na Skokici.

Med vožnjo proti letališču mi je Miran rekel, da smo jadrali zelo športno in na limitu ter da smo kot ekipa bili nadpovprečni (mislim, da je mislil na naše obnašanje na jadrnici).

3. DOMINICA

Sobota - Dominica

Zjutraj je šel Miran urediti prijavo, zato smo ga z jadrnico spustili na pomol in se vozili po zalivu. Mi se nismo smeli izkrcati, dokler ni naredil prijave. 

Pomol za prijavo

Po prijavi smo ga zopet pobrali in v bližini zasidrali. Pozorni smo bili, da je sidro padlo v mivko in ne v travo, saj je bilo predvideno, da je danes dan samo za nas štiri in sicer ogled notranjosti Dominice. 

Že med sidranjem je s čolnom prišel do nas domačin in nam ponudil turistično turo. Smo scenkali iz 80$ na 60$. Miran je ostal na jadrnici in zalivu. Za večerjo smo že vedli kaj bo. Miranove palačinke.

 Po Dominici nas je peljal Anes s kombijem in počenim vetrobranskim steklom. Prvo kar smo ga prosili je bilo, da nas pelje v trgovino, da kupimo pivo.

Prvi vtis Dominice je bil bolj slab. Barake, v katerih živijo domačini so v zalo slabem stanju in nevzdrževane. Avtomobile imajo stare in velikokrat karambolirane. Anes nas je peljal skozi deževni gozd po zelo ozkih in ovinkastih cestah. Tukaj vozijo po desni (so bivša kolonialna država Anglije). 

Anes - naš vodič

V gozdu smo si šli pogledati jezero, ki je globoko 30 feetov (9m). Ob jezeru je bilo veliko otrok, ki so skakali z velike višine. Tudi Bogdan je šel skočiti. Ostali trije so se kopali, midva z Anesom pa sva jih samo opazovala. Namočil sem si noge in voda je bila primerne temperature za kopanje. V gozdu je bilo zelo soparno in vroče. Avto smo pustili kakšen kilometer stran na makadamski cesti. Ko smo se vračali smo bili vsi prepoteni in seveda žejni. V kombiju smo napolnili kanto za smeti s steklenicami. Mislim, da tukaj sploh nimajo piva v pločevinki.

Termiti

Skok

Pot nas je vodila na privetrno stran otoka (atlantska stran), kjer smo si v gostilni privoščili kosilo. Naročili smo ribo s pumfrijem, Grega pa piščanca v rižu, pa mu ni bilo kaj posebnega. Sedeli smo v loži s super pogledom na morje-zaliv. Seveda za degestiv je bil domač rum. Enega smo kupili v trgovini pa ni bil najboljši, ta od domačinov je bil pa zanimivega okusa. 

Malo že veseli in razposajeni smo se ustavili še pri Anesovem bratrancu, ki ima od kafiča samo »č« in popili pikanten rum. Cena je bila najprej 10ECD, ker pa smo imeli s sabo samo še 5 ECD, je bilo tudi to dobro. Anesa sem vprašal če ima še kakšnega bratranca, da bi probali rum in se vsi nasmejali.

Bratranec od Anesa

Grega v elementu Anesu reče, če bi kje lahko kupili cigare, pa je odkimal. Smo (so) pa pristali na enemu zvitku.

Ustavili smo se še pri enemu slapu. Na parkirišču so bile stojnice kjer sta si Aleš in Bogdan kupila klobučke. Od takrat naprej je Grega klical Aleša »Heisenberg«, ki je igralec v eni od nanizank. Na ta račun smo se smejali še naslednje dni. Še danes se J.

Ogledali smo si zanimiv slap z jezerčkom v katerem se je dalo tudi kopati. Tudi turistov je bilo kar nekaj.

Nam se je že malo mudilo, pa smo se vseeno ustavili ob morju z lepim pogledom na pijači. Tu je bilo polno pijanih (rumastih) domačinov. Pijejo rum med 70-80% alkohola. Splaknejo pa z vodo.

Domačin nas je z čolnom prepeljal na jadrnico, vendar je bila prazna. Razveselili smo se pečenih palačink in takoj planili na njih. Baje to pripravlja Miran tradicionalno, ko ima tečajnike. Res pripravi in speče dobre.

Po palačinkah smo spraznili kupljen rum, ko ga je zmanjkalo pa smo prešli na pivo. To je bil prvi dan, da smo ga malo več spili. Sicer na plovbi nismo pili alkohola zaradi varnosti in čiste glave. Tudi Miran nas je opozoril pred izplutjem, da alkohol ni najboljši prijatelj Skokice. Ima prav, saj na takih valovih in močnem vetru moraš biti zbran, sicer bi se lahko zgodilo marsikaj.

Aleš se je večkrat osvežil v morju. Pripravili smo si narezek, saj pivo odpira apetit. Miran nam je prikazal še nekaj filmov iz Tihega oceana, med katerim sta Grega in Aleš lepo zaspala.

O telefonski številki ne bom pisal, a ne Grega?

Po veseli soboti smo šli spat.

Jutranji odhod

2. SAINT VINCENT, TOBAGO CAYS, POT PROTI DOMINICI

Sreda

Ponoči ob 3.30 smo se odvezali in šli naprej proti Saint Vincent. Jaz sem se razvajal in spal do 8.00. Jadranje je bilo malo mešano, tudi z motorjem. Med jadranjem nam je Miran predaval o vremenu, kako nastajajo cikloni, da so v različnih pasovih različni vetrovi,…

Za jadranje po Grenadinskem  otočju smo se šli prijaviti v mestece Chateaubelair in se v istoimenskem zalivu zasidrali. Jaz sem ostal na jadrnici, ker v priročnikih piše, da so tu pogoste kraje. Miran je šel urediti prijavo k Nice lady, fantje pa so šli kupiti kruh in sadje. Dvakrat sta prišla domačina kar na surf deskah, če imamo kaj smeti. Mogoče so samo preverjali, če je jadrnica prazna.

Skokica

Šel sem jih iskati z dinghyjem in ko smo se vkrcali na obali v dinghyja, nas je val prevrnil in bili smo čisto mokri. Dobro, da je bil kruh v PVC vrečki. Miran je pokal od smeha, ko nas je opazoval z jadrnice.

Izpluli smo in pojadrali mimo Petit bordel Bay do Port Elizabeth na otoku Bequia. Seveda smo sidrali na jadra med ostalimi jadrnicami. Veter je bil kar močan. Miran do 40 kts verjame svojemu sidru. Spustili smo 40m verige. Na verigo smo pripeli kavel, ki je na vrvi, katero se priveže na bitev, da se razbremeni sidrni vinč. Ko smo šli spat, smo pustili v kokpitu prižgano lučko. Tudi ta zaliv slovi po krajah L.

Nasedla ladja na Bequia

Četrtek

 V četrtek smo zopet v zgodnjih jutranjih urah izpluli proti Tobago Cays. 
Vmes smo imeli vajo »človek v morju«. Že kakšen dan prej nam je Miran razložil postopek. Na GPS se 2x pritisne tipko, ki zabeleži koordinate. Enega člana se zadolži, da stalno gleda padlega v morje. Zapelje se v veter in obrne. Padlega se vedno »pobira« na zavetrni strani plovila. »Padli« je bil bokobran.

Mimo Cnounan reef

Proti Tobago Cays

Po videnih slika na internetu sem si lahko samo delno predstavljal kakšno je otočje Tobago cays. V resnici so prelepi. To je otočje petih otokov, ki so obdani s koralnimi grebeni (reef), na katerih se atlanski valovi umirijo, zato je med otoki zelo mirno morje z različnimi odtenki modre, zelene,… Na otokih mivka, palme, ptice, leguani,… Tu so posneli kadre Piratov s karibov. Pogled na vse to me je očaral in res mi je bilo lepo.

Po sidranju (tokrat z motorjem, ker smo v otočje vpluli med plitvinami in nevidnimi čermi) smo se z dinghyjem odpeljali na kopno na mivko, se kopali, plavali z morskimi pisanimi ribicami in želvami. V morju je bilo veliko velikih rakov s školjkami. Eno prazno sem celo vzel domov. Tu sem nabral tudi mivko za mojega svaka Rada, ki zbira kamne in mivko.

 Povzpeli smo se tudi na vrh otočka (par sto korakov J), kjer je bilo polno legvanov.

Na obali imajo domačini priročno kuhinjo, velike klopi in mize. Jedli smo tunine kotlete, polnjen krompir, zelo okusen riž, paradižnik in ocvrte banane. Vse skupaj zelo okusno in dobro. S pijačo vred smo plačali 350 ECD za pet oseb.

Zaliv kjer smo jedli

Priročna kuhinja

Polnjen krompir

Tuna

Pred večer smo izpluli in kurz usmerili proti Saint Vincent. Ko je padla noč, je morje postalo zelo težko-nemirno. Veter je pojačal na 40kts. Razvite smo imeli zelo malo genove, glavno jadro pa smo imeli na tretji krajšavi. Budni smo bili Miran, Aleš in jaz. Miran naju je opozoril na težavnost morja in vsi trije smo si nadeli varnostne jopiče. To je bilo že drugič, da smo si dali varnostne jopiče. Zbudil se je tudi Bogdan. Mene je začelo zmanjkovati okoli 21.00 saj se je dan začel zelo zgodaj in šel spat. Sidrali so tri ure kasneje najprej v zalivu Castries, vendar zaradi vetra ni bil najbolje zato so sidrali zalivu v Chateaubelair.

Petek

Po težkem (lepem) večeru smo ob 6:00 izpluli, si na hitro skuhali hrenovke in pojedli. Morje je postajalo zelo nemirno in težko. Veter je pojačal. Valovi do 5m. Vsa jadra skrajšana na minimum. 

Med Saint Vincencom in Saint Lucijo je morje odprto iz Atlantika. Razvili so se atlantski valovi. Največjo hitrost smo dosegli 10,5 kts z bočnim vetrom.

To je bila najdaljša tura brez postanka. V 10 urah smo naredili 95 Nm kar predstavlja 9,5 Nm/h povprečna hitrost. Zelo dobro. Ob 18:00 smo imeli še 50Nm do severa Dominike. To je trajalo do 2:30 zjutraj, ko sva z Miranom vrgla sidro v Prince Rupert Bay. Ostali so že pred 24:00 vsi spali. Nekaj časa sva tudi motorirala, ker smo vozili po zavetrni strani otoka. Oba sva bila zelo utrujena in šla spat.

Popoldne, med jadranjem, sem pripravil za malico ribji namaz s čebulo. Celo Miran je pojedel en namazan kos kruha. Rekel je, da od rib je samo tuno in lososa.  Mi je bilo v čast, da je poizkusil J.

Na eni od večerji (različne salame, siri in bordeaux) smo Mirana povprašali kaj misli o nas. Se resno nasmehne in reče: »Niste me še videli v mojem elementu. Ste kar znosni.« No ja, kljub skromnemu mnenju o nas smo to vzeli kot kompliment. Smo ga pa pripravili do tega, da je spil en deci črnega vina in se je lepo sprostil.