1. ODLOČITEV, MARIE-GALANTE, MARTINIQUE, SAINT LUCIA

Jadranje z Miranom, ter sojadralci

Kje: Mali Antili - izhodišče Guadeloupe

Termin: 13.6. - 23.6.2015

Kapitan: Miran Tepeš

Krmarji, sotrpini,...: Bogdan, Aleš, Grega in jaz (Janez)

Jadrnica: Skokica - Y40 opremljena za oceansko jadranje

Kurs: Kam gremo danes? Kaj bi si radi ogledali? Imate kakšne želje? Pojma nismo imeli (sojadralci) kam bi šli!

Miran Tepeš (Mirante) je na svoji internetni strani in na Morjeplovcu razpisal par etap tečaja odprtomorskega jadranja. Možnosti so bile: Kanarski otoki/Zelenortski otoki, Zelenortski otoki/prečenje Atlantika do Karibov ter jadranje po Karibskih otokih.

Kar nekajkrat sem se vrnil na njegovo stran in na Morjeplovca in bral in bral in bral.... Ali naj se javim? Katero etapo bi si izbral? Kaj to pomeni cenovno? Kakšni valovi/vetrovi bodo-ali sem pripravljen na to - jadrati po Atlantiku? Kakšno osebno opremo je potrebno imeti? Kakšne izkušnje moraš imeti, da greš s svetovnim jadralcem na takšno pot? Kako se bo ekipa ujela? Me je strah? Sem za izziv? Imam ja.ca?

Vedno, ko sem se vrnil na misel da grem, so roke postale potne. Večkrat sem o tem razmišljal tudi ponoči in si predstavljal pluse in minuse.

S časoma sem o ideji spregovoril z ženo, ki je na začetku bolj poslušala. Večkrat sem se vrnil na to temo in ko sva se pogovarjala sem imel polno vprašanj. Kar na enkrat je rekla:

"Si jadral'c al' nis'?"

"Sem."

"Rad jadraš?"

"Z velikim veseljem,"

"Potem naroči letalsko karto in pojdi!"

Uf, kaj pa sedaj?

GREM!

Navezal sem stike z Miranom. Napisal sem mu kratek CV. Odločil sem se za etapo jadranja po Karibih. Postavila sva načelen datum jadranja, da sem lahko rezerviral in plačal letalsko karto ter Go-Opti.

Stvari so se začele odvijati.

»Folk, jaz grem jadrati na Karibe.« Srečen sem bil kot otrok, ki dobi najljubšo igračo.

Prvič sem jadral leta 2006, ko me je prijatelj Bor povabil na regato. Skipper je bil Arman, s katerim sem kasneje še jadral in se od njega veliko naučil. Leta 2011 sem napravil izpit za voditelja čolna in 2012 prvič prevzel odgovornost, da sem sam najel jadrnico in jo tudi upravljal.

Med tem časom (pred odhodom) so se Miranu javili še trije jadralci in tako je nastala ekipa štirih plus kapitan.

Izhodišče je bil otok Guadeloupe na katerem nas je čakala Skokica. Prihod na Skokico je bil planiran 13.6.

Pred odhodom smo bili vsi večkrat na vezi preko mailov. Teden dni pred odhodom smo se vsi zbrali, da nam je Miran razložil, kako bodo stvari potekale, kaj vzeti s sabo,…

Zadnji dan v službi (petek) pred odhodom na pot, je čas tekel neusmiljeno počasi. Kljub temu se mi je samo smejalo. Res-počutil sem se kot otrok. Pa ne samo dejstvo, da grem na tako razvpite Karibe, ampak jadrati na Atlantik s človekom, ki je izkusil že toliko morij. Da se bom vrnil z veliko novega znanja in izkušnjami.

V petek zvečer sem imel organiziran prevoz z Go Opti iz Ljubljane do Munchena. Potem pa sem imel let Munchen – Pariz CDG. Zamenjati sem moral tudi letališče, ker je bil odhod za Guadeloupe iz Orly-ja. Transfer z busom med letališčema je bil brezplačen, ker sem imel oba leta Air France in sem letel v DOM TOM. Karto za bus sem prevzel že v Munchenskemu letališču ob predaji prtljage.

Na letališču Orly sva se kaki dve uri prej srečala z Miranom in prijetno poklepetala. Bogdan in Aleš sta bila nekje izgubljena na pivu, Grega pa je že letel čez Atlantik.

Na letališče v Guadeloupe smo prišli popoldne ob 17.55 po lokalnem času ali po naše ob 23.55 (6 ur zamika). Preleteli smo 6760km. Na samem letališču je bilo vse klimatizirano, zunaj pa je bilo vlažno in vroče.

Vzeli smo večji taksi, da nas je popeljal v marino k Skokici.

Najprej je Miran izpraznil prostore za spanje z jadralskimi stvarmi, nato smo se vkrcali in dogovorili kje bo kje spal. Šli v trgovino, pomalcali in zaspali.

Iz dnevnika: »Z mirnim srcem sem odšel na pot oz. tja, kjer se bom dobro počutil – jadrnica&jadranje. Nekaj je v zraku, da se bom-o dobro imel-i«

Nedelja - priprave in odhod

Miran, dobro se priveži

Naslednji dan smo se že vsi zbudili ob 5.00. Začeli smo s pripravo jadrnice na plovbo. Montirali smo genovo. Miran je na jamboru montiral brezžični anemometer.

V trgovini smo nabavili za naslednje štiri dni. Večinoma low cost hrano (testenine in polivke), ker je bila hrana v trgovini zelo draga. Predvsem zelenjava in sadje. Najcenejša so bila jabolka, pa še vedno draga.

Spisek za trgovino

Ob 11.20 smo izpluli iz mirne Marine Bas du Fort v atlantske valove, ki so bili na začetku cca. 2m kasneje pa do 4m. Veter je bil vzhodnik iz Atlantika nekje med 25 in 32kts. Jadrali smo na 2. krajšavi glavnega jadra in skrajšani genovi. Kurz je bil usmerjen na otok Marie-Galante v mesto Saint-Louis. Občutek vožnje kljub visokim valovom mi je bil dober (brez slabosti).

UŽIVAL SEM KER JE BILI VELIKI VALOVI IN VELIKO VETRA IN KER SEM TUDI KRMARIL.

Ko smo prišli do otoka (25Nm) Mirana vprašamo: » A ne bomo vžgali motorja?«

On: »Zakaj?«

»Ja sidrali bomo!«

Miran se je samo nasmehnil in razporedil posadko.

To je bilo prvič, da sem doživel Cik cakanje med barkami in sidranje na jadra.

Z Dinghyjem smo šli v mesto. Mi seveda na pivo, Miran pa na rekreacijski tek.

Ponedeljek

Zelo zgodaj smo vstali (Miran, Bogdan in jaz) in ob 2.00 zjutraj dvignili jadra in sidro (izpluli smo na jadra J). Obpluli smo otok Marie-Galante in usmerili kurz v smer otoka Dominica in to na zunanjo atlantsko privetrno stran. Kako zanimivo, da je tako malo svetilnikov na otoku.

Vetra je bilo okoli 30kts, valovi pa 4m. Alešu je bilo slabo.

Mimo Dominice

Tudi meni je postalo v podpalubju, ko sem pripravljal sendviče. Dobro, da sem pravočasno prišel ven na zrak.

Mimo Martiniqua

Martinique

Dominica privetrna stran

Zelo veliko flik trave, ki se je obesila na kobilico in krmilo

Ustavili smo se na Martinique za kopanje, tek (Miran) in imeli popoldansko kosilo. Špageti s polivko.

Redke palme

To popoldne sem mu predal darilo od SODKO (www.sodko.si) in to dilco za rezanje kruha, salame,… z lasersko sliko njegove Skokice. Bil jo je zelo vesel, je pa takoj rekel, da jo ne bo uporabljal, ampak jo bo obesil na steno.

Po kosilu smo nastavili kurz proti Saint Lucia. Miran nas je razdelil na straže po dva in po eno uro.

Leteča ribica

Proti Saint Lucia pred nevihto

V kokpitu sva ostala z Alešem. V smeri premca proti Sanit Lucia so se začeli kopičiti črni oblaki, pojačal je tudi veter ter malo spremenil smer. Začela sva z krajšanjem jader, na kar je v kokpit prišel tudi Miran. Odločil se je, da smer plovbe spremenimo in da gremo prespati na Martinique.

Dobro sva se oblekla v dežno opremo, je že ulilo. Obplula sva (ostali so spali) Rocher du Diamant in se zasidrala pred marino La marin. Od utrujenosti sem v trenutku zaspal. Od odločitve do sidranja je trajalo še tri ure plovbe na motor.

Torek

V torek zjutraj smo bili ob 6.00 že vsi budni. Po zajtrku je bil kurz Saint Lucia Rodney Bay. Prvič smo imeli vsa jadra zunaj (brez krajšav). Jadranje je bilo ležerno z 20 kts vetra in 8 kts hitrosti plovbe ter 2m valovi.

Zanimivo je bilo to, da smo imeli jadra vedno do konca »našponane«. Velikokrat je škotina od genove spregovorila ko smo jo navijali na vinče. Kot bi navijali strune.

Ta dan smo veliko debatirali kaj je sploh naš cilj. Variant je bilo več. Na koncu smo bili skoraj vsi soglasni, da bo naša najjužnejša točka Tobago Cays. Aleš je bil sicer tako tako, ker je vedel da bomo naredili veliko navtičnih milj. Sicer pa smo prišli jadrati, a ne?

Proti Rodney Bay

Marina Rodney Bay

Na Saint Lucia smo šli v marino v Rodney Bay. Miran je poklical po VHF postaji, kam naj se vežemo. Dodelili so nam pomol in številko. Tu smo morali opraviti formalnosti na Custom in Imigration.

Miran je imel ta dan svoj dan in mu je šlo marsikaj narobe. Mislil je, da je izgubil denarnico z dokumenti. Njegova volja se je začela prenašati na nas, vendar naše dobre volje se ni dalo iztiriti. Mi mornarji smo bili še vedno dobre volje.

V restavraciji v marini smo pojedli hamburgerje in spili pivo. Za štiri pive smo dali 24 EUR.

Najeli smo Rent-a-car in se odpeljali po Saint Luciji. Seveda brez plana. Mi štirje mornarji smo šli, samo da smo šli. Miran nas je spraševal, kaj je plan, pa ni bilo plana.

Ceste so bile slabe, ovinkaste in hribovite. Paziti je bilo potrebno na ljudi, ki so kar hodili po cestah, pa še po desni smo vozili. Izven mest so tukaj hiše zelo boge, slabo vzdrževanje.

Deževni gozd

Ker je zelo hribovito so hiške postavljene na stebre in ulito ploščo. Večinoma so lesene in veliko njih sploh nima oken. 99,9% ljudi je tukaj črnih še iz časov kolonijalizacije in pripeljanih sužnjev iz Afrike.

Spotoma smo se ustavili še v Marigot Harbour, kjer so snemali film Dr. Doolittle pred 44 leti.

Videli smo tudi mangrove.

Začeli smo se spuščati in zagledali dva velika hriba, ki se imenujeta veliki in mali Piton. Pogled nas je očaral. V zalivu smo se ustavili na pivu. Ko smo hodili proti črpalki me je eden ogovoril: »Hey man, I have a good stuff, marihuana!«